Education Talks: Skupno oblikovanje učnih prostorov

Učitelji, učenci in drugo šolsko osebje lahko prilagodijo svoje učno okolje ali ga celo načrtujejo od vsega začetka. Karen Könings, izredna profesorica Univerze v Maastrichtu, se je z nami pogovarjala o participativnem oblikovanju šole, informacijskem modeliranju stavb in drugih temah.

Kakšen bi moral biti proces načrtovanja šolskih okolij?

Ni splošnega recepta, ki bi veljal za vse šole. Najpomembnejši je pogovor na ravni šole o pedagoški in izobraževalni viziji. In na podlagi učnih ciljev morajo nato videti, kakšna razporeditev sedežev je najprimernejša za izbran način poučevanja in kako lahko podprejo svoje ideale pri učenju in poučevanju.

Nam lahko podate nekaj primerov arhitekturnih rešitev, ki so nastale na podlagi pedagoške vizije?

De Werkplaats na Nizozemskem v bližini Utrechta; tam so nedavno zgradili novo srednjo šolo in enako velja za akademijo UCL v Londonu, kjer so tudi zgradili novo poslopje za učence in učitelje. Obe sta skladni z njihovo izobraževalno vizijo in pedagogiko, ki temelji predvsem na projektnem delu, konkretnih nalogah, delu v majhnih skupinah učencev, ki jih učitelji podpirajo. Če želite več projektnega in skupinskega dela poleg samostojnega učenja in e-učenja, potrebujete drugačne prostore, ne potrebujete klasičnih učilnic.

Kako lahko šole prilagodijo obstoječe prostore?

Seveda je najbolje, če lahko zgradite novo okolje, saj lahko tako vgradite vse svoje preference. To je seveda možno samo v redkih primerih, zato se šole največkrat odločijo za prilagoditev notranje ureditve šole, njenih fizičnih prostorov. V ta proces je pomembno vključiti različne deležnike in se dogovoriti, če želimo več skupinskega dela, potem trenutna oprema tega ne podpira, zato moramo morda poiskati novo opremo ali drugače razporediti pohištvo v učilnicah. Lahko naredimo tudi več. Če je šola mnenja, da so učilnice premajhne, preveč omejene za izbrano vrsto dela, lahko morda podrete steno med dvema prostoroma.

Kako uporabljate vizualna orodja za participativno oblikovanje šole?

Še posebej, ker ima vas svoje izkušnje in strokovno znanje, ki ga prinese v proces, je pomembno, da si znamo predstavljati, o čem se pogovarjamo, da poskusimo ustvariti skupni miselni model, skupno idejo o tem, kako bo izgledalo šolsko poslopje. Premislimo lahko o različnih orodjih. Lahko gre za preproste risbe. Kasneje v procesu to lahko in mora postati nekaj bolj izpopolnjenega; uporabimo lahko programe, npr. informacijsko modeliranje stavb (BIM), ki arhitektom omogoči ogled dizajna stavbe.

Kdo bi moral sodelovati v tem procesu?

Obe omenjeni šoli, tako akademija UCL v Londonu kot De Werkplaats v Bilthovenu na Nizozemskem, sta vključili različne deležnike, učitelje, učence in šolsko vodstvo ter arhitekte v fazo projektiranja in izkusili, kako zahteven je ta proces, saj vsak gleda na stvari s svojega edinstvenega vidika.

V nedavni študiji smo te deležnike, še posebej tiste, ki so del interdisciplinarnih timov, povabili, da premislijo o izvedbi tega procesa, torej kako participativno projektirati šolsko poslopje. Imeli smo štiri skupine in vsaka skupina je imela arhitekta, učitelja, učenca in snovalca izobraževanja. Tako je nastal pričujoči interdisciplinarni model participativnega projektiranja stavb in ta model kaže, da imamo v različnih fazah procesa projektiranja stavbe različne akterje, torej različne deležnike in vsi imajo različne vloge v vsaki fazi.

Npr. ko razvijaš svojo pedagogiko in svojo izobraževalno vizijo, arhitekt ni tako pomemben, ko pa premišljuješ o ureditvi prostora, so arhitekti bolj pomembni in potem v fazi implementacije spet manj pomembni. To je torej dinamičen proces. Model je lahko orodje za načrtovanje procesa in tudi za spremljanje.