Vrstniško nasilje v šolah: predlog ukrepov za šole

Vrstniško nasilje v šolah je zelo resen problem, ki ga moramo zelo resno obravnavati! V zadnjih desetletjih smo videli, kako daljnosežne so posledice vrstniškega nasilja, a številne evropske države še vedno nimajo nacionalne strategije za reševanje tega problema. Dr. Paul Downes s Pedagoškega inštituta DCU nam je razložil, kako lahko šole vplivajo na spremembe na tem področju.

Splošno sprejeta definicija vrstniškega nasilja je: a) namerno, b) ponavljajoče se nasilje, ki c) temelji na neravnovesju moči med nasilnežem in njegovo žrtvijo. (V tem članku ne bom govoril o spletnem nasilju.) Vrstniško nasilje je večdimenzionalni problem, ki zahteva repertoar odgovorov. Nekatere vidike nasilja lahko povežemo s težavami na področju govora in jezika, druge s predsodki družbe do etničnih manjšin ali skupnosti LGBTI.

Šole lahko preprečijo vrstniško nasilje s spodbujanjem vključujočega okolja, v katerem gradimo odnose in ne gojimo nasilja ter opozicije. To se začne z učiteljem v razredu. Pri predmetih, kjer se učenci učijo o odnosih in gradijo kompetence na tem področju, npr. poimenovanje čustev, sodelovanje, pesmi o nasilju in igre vlog za reševanje sporov (npr. igra vlog o sporu med živalmi, ki jo učenci odigrajo v razredu). Pomembno je, da učitelj pri odzivu na vrstniško nasilje upošteva tako stališče žrtve kot stališče nasilneža. Zato so njegov prvi odziv vprašanja in ne navodila ali očitki. Če se učitelj odzove z jezo, bo sprožil še več jeze.

Učitelj mora biti še posebej vešč pri spraševanju odprtih vprašanj. Tukaj je nekaj primerov iz Holthama:

• Ali mi lahko s svojimi besedami opišeš, kaj se je zgodilo?
• Ali mi znaš povedati, kašne misli so se ti takrat podile v glavi?
• Kaj meniš, kako se X (žrtev) počuti ob vsem tem?
• Če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj bi storil drugače?

Nasilneža lahko izzovemo, ko smo slišali njegovo stran zgodbe. To lahko storimo v obliki načrta za individualno vzgojo in zagotavljanje dobrega počutja, ki vključuje jasne cilje. Načrt pripravimo v dialogu z nasilnežem in njegovimi starši, poskrbimo za hiter postopek podajanja povratnih informacij in v najboljšem primeru tudi za pisno opravičilo žrtvi.

Pripovedovalni pristop se osredotoča na javne obrede, kot so mirovni pakti v razredu ali med razredi, v katerih sodelujejo tudi tisti, ki so bili v preteklosti avtorji nasilja. V pomoč so lahko tudi plakati z izjavami, ki vrstniško nasilje postavijo v temno luč.

Nekateri pristopi, ki ne delujejo: grožnje in poniževanje, ti. ničelna toleranca, ki vključuje kazenske ukrepe, začasa in trajna izključitev. Tovrstni ukrepi neproporcionalno vplivajo na rasne ali etnične manjšine, medtem ko se strategije vrstniške obrambe – usposabljanje učencev za aktivno ukrepanje – vse bolj postavljajo pod vprašanje. Na splošno lahko rečemo, da je preprečevanje vrstniškega nasilja učinkovitejše pri mlajših otrocih kot pri srednješolcih.

To kaže na potrebo po bolj aktivnem vključevanju učencev v oblikovanje ukrepov za preprečevanje nasilja in ustvarjanje vključujočih šolskih okolij, ki lahko vključujejo videoposnetke, učna gradiva itd. Celostni šolski pristopi za preprečevanje vrstniškega nasilja se morajo izvajati z učenci in ne samo za učence. Šolski odbori, v katerih sodelujejo učenci, so lahko gonilo sistemskih sprememb in pomagajo pri zagotavljanju okolja za boljšo komunikacijo. S tega stališča je tudi vrstniško nasilje komunikacijski problem: raziskave so pokazale, da je več vrstniškega nasilja v okoljih, kjer učitelji razlikujejo med različnimi statusi učencev (npr. med domačimi učenci in priseljenci).

Ne smemo pozabiti, da učitelji pogosto podcenjujejo vrstniško nasilje in da se učitelji včasih ob koncu semestra zamenjajo, zato potrebujemo redne analize stanja. Nasilje je lahko omejeno tudi na določene lokacije in časovna obdobja, npr. na igrišču, med učnimi urami, takoj po pouku itd.

Če šolski sistemi delujejo v diametralni prostorski opoziciji, ki je zaprta, neaktivna, izključujoča, hierarhična in okorna, lahko ustvarijo plodna tla za vrstniško nasilje in izključenost. Po drugi strani so koncentrični prostorski relacijski sistemi interaktivni, vključujoči, odprti in pretočni in lahko pomagajo pri ustvarjanju pozitivnega šolskega vzdušja.

Slika 1. Odnos in kategorizacija, npr. “dobri/ slabi”, “od tu/ od zunaj”, “učitelj/učenec”
Slika 2. Ljudi in izkušnje lahko povežemo

Nekateri nasilneži lahko navzven pokažejo nasilje ali travmo, ki so jo sami izkusili. To pomeni, da so njihovi vzorci nasilja globo ukoreninjeni in kličejo po pomoči interdisciplinarnega tima. Učitelji imajo vlogo pri preprečevanju stresa, a niso terapevti.

Raziskave so pokazale, da so nekateri izmed najučinkovitejših elementov programa za zmanjševanje nasilja sledeči: usposabljanje staršev in starševski sestanki, usposabljanje učiteljev, boljši nadzor na igrišču, disciplinarni ukrepi (ki niso preproste kazni ali pristopi nične tolerance), skupinsko delo strokovnjakov, šolski zbori, razredna pravila in upravljanje učilnice ter celostna šolska politika za bolj proti vrstniškemu nasilju.

Dodatni čtivo:

Naši poročili, ki jih je izdala Evropska komisija, ponujata strukturne kazalce za šole za a) pristope večdimenzionalnega preprečevanja vrstniškega nasilja in b) pristope večdimenzionalne vključujoče sisteme.

---

Dr. Paul Downes je izredni profesor (psihologije) na Pedagoški fakulteti Univerze v Dublinu. Sodeloval je v različnih strokovnih skupinah svetovalcev za Evropsko komisijo in objavil preko 90 publikacij.