Razumevanje zgodnjega opuščanja šolanja in spopadanje z njim na ravni šole in lokalne skupnosti

Zgodnje opuščanje šolanja je zapleten, dinamičen in večplasten pojav, ki izhaja iz kombinacije osebnih, socialnih in ekonomskih dejavnikov ter dejavnikov, ki se nanašajo na izobrazbo in družino, in je pogosto povezan s socialno-ekonomsko prikrajšanostjo. Redko je nenadna odločitev in je običajno viden rezultat dolgega procesa slabih dosežkov in vedno večje nezavzetosti pri izobraževanju.

Mladi predčasno opustijo šolanje iz veliko različnih razlogov, ki pa so specifični za vsakega posameznika. Nekateri opustijo šolanje, ker imajo osebne težave ali težave v družini, drugi zaradi zdravstvenih ali čustvenih težav; nekateri mladi so nezadovoljni s svojim šolanjem – izobraževalni program in metode poučevanja morda ne ustrezajo njihovim potrebam, kakovost odnosa z učitelji ali sošolci je slaba, so žrtve ustrahovanja ali pa občutijo negativno vzdušje v šoli. Kljub temu se zdi, da so z zgodnjim opuščanjem šolanja povezani nekateri vzorci in da pri nekaterih mladih obstaja večje tveganje kot pri drugih. Mladi, ki zgodaj opustijo šolanje, pogosteje prihajajo iz socialno prikrajšanega okolja (brezposelna gospodinjstva, družine z nizko stopnjo izobrazbe, enostarševske družine ali gospodinjstva, ki se soočajo s stresnimi situacijami), iz ranljivejših skupin (na primer otroci s posebnimi učnimi potrebami ali najstniške matere) ali pa so pripadniki manjšin ali migranti. Dečki so običajno bolj tvegana skupina kot deklice.

Ker je zgodnje opuščanje šolanja zapleten pojav, ga morajo skupaj obravnavati in se z njim soočiti šola in vsi drugi zadevni akterji. Potreben je „vsešolski pristop“ k zmanjševanju zgodnjega opuščanja šolanja in spodbujanju uspešnosti vseh učencev pri izobraževanju. Pri spopadanju s prikrajšanostjo pri izobraževanju in preprečevanju osipa imajo ključno vlogo vsi akterji v šoli (ravnatelji, pedagoško in nepedagoško osebje, učenci, starši in družine) ter zunanji deležniki v izobraževanju in drugi deležniki. Odgovornost vseh akterjev je, da se vključijo v povezovalno, skupinsko in sodelovalno ukrepanje, ki temelji na multidisciplinarnosti in raznolikosti. To je ekološki pogled na šolo kot večrazsežnosten interaktiven sistem, ki se lahko uči in spreminja. Če želimo spodbujati spremembe, je treba vse razsežnosti šolskega življenja obravnavati usklajeno; to pomeni tudi, da pri poučevanju, učenju in vsakodnevnem življenju v šoli upoštevamo potrebe vseh (učencev, osebja in širše skupnosti).