Prenosljivost

V tej zbirki orodij so predstavljeni primeri učinkovitih vsešolskih pristopov k preprečevanju zgodnjega opuščanja šolanja. Izobraževalci, ki razvijajo vsešolske pristope, bodo verjetno želeli oblikovati usklajeno strategijo za obravnavanje vsakega od petih področij, ki jih zajema ta zbirka orodij. Ti primeri „delujočih rešitev“ niso namenjeni temu, da bi jih posnemali, ampak naj bi bili navdih. Vodstveni delavci šole, učitelji in drugi deležniki bodo pri sprejemanju in prilagajanju programov in praks verjetno želeli upoštevati lastne razmere in okoliščine ter potrebe, ki jih imajo njihovi učenci.   

Naslednje širše smernice za strateško načrtovanje in izvajanje veljajo za vse okoliščine:

  1. sodelovanje številnih deležnikov (vsega šolskega osebja, učencev, staršev in širše skupnosti)[i]
  2. spodbujanje pravic vseh na šoli na področju enakosti, dostojanstva, spoštovanja, nediskriminacije in udeležbe. Podpreti je treba pravice otrok do izražanja mnenj in udeležbe. Ti vidiki so ključni za povezano in vključujočo šolsko skupnost[ii],[iii],[iv]
  3. opredelitev področij potreb na ravni šole in razreda ter storitev skupnosti za podporo na ravni družine. Pomembna so dobra diagnostična orodja in forumi za odziv deležnikov[v],[vi]
  4. opredelitev želenih izidov ter ovir in dejavnikov za njihovo doseganje[vii] . Obravnavati je treba spoznanja, pridobljena v študijah primerov „delujočih rešitev“. Primerjajo in združijo se lahko alternativni modeli ali pa se uporabijo izbrani elementi.[viii],[ix]
  5. zagotovitev, da so na voljo zadostni viri (človeški in finančni).
  6. sodelovalno delo. To je pomembno za vodstvene delavce šole, učitelje in druge strokovnjake ter učence. Sodelovanje v šoli in zunaj nje je pomembno za vzpostavitev „kolektivne inteligence“ šolske skupnosti[x]
  7. določitev zahtevnih pričakovanj za učence in podpiranje dosežkov. Okrepitev prizadevanj učencev na področju izobraževanja; okrepitev njihove ozaveščenosti glede vseživljenjskega učenja in zmogljivosti zanj. Učitelji bi morali na učenje gledati skozi oči svojih učencev. Učenci bi morali razviti lastno razumevanje o tem, kako se najbolje učijo. Ključno je prepoznavanje različnih potreb učencev, vključno z akademskimi, kulturnimi in socialno-čustvenimi vidiki[xi],[xii]
  8. podpiranje gradnje zmogljivosti (poklicni razvoj, priložnosti za postopno učenje). Učitelje bi bilo treba obravnavati kot udeležence vseživljenjskega učenja.[xiii],[xiv],[xv]
  9. razvoj smernic, orodij in primerov v podporo izvajanju ukrepov.[xvi]
  10. spremljanje in ocena učinka ukrepov, njihovega vpliva na preprečevanje zgodnjega opuščanja šolanja ter po potrebi izboljšanje ukrepov.[xvii],[xviii],[xix],[xx]
  11. zagotovitev časa za spremembe[xxi]

[i] Rose, R., Learning from comparative public policy: a practical guide, Routledge, London New York, 2005.

[ii] http://www.unicef.org.uk/UNICEFs-Work/UN-Convention/

[iii] http://www.unicef.org.uk/rights-respecting-schools/about-the-award/child-rights-in-schools/

[iv] Downes, P., „Develop a Framework and Agenda for Students’ Voices in the School System across Europe: From Diametric to Concentric Relational Spaces for Early School Leaving Prevention“, European Journal of Education, zvezek 48, št. 3, 2013, str. 346–362.

[v] Rose, R., 2005.

[vi] http://www.unicef.org.uk/UNICEF’s-Work/UN-Convention/

[vii] Rose, R., 2005.

[viii] Prav tam.

[ix] Fielding, M., idr., Factors Influencing the Transfer of Good Practice, University of Sussex in Demos, Združeno kraljestvo, 2005..

[x] Seashore Louis, K., idr., Investigating the Links to Improved Student Learning: Final Report of Research Findings, University of Minnesota, St. Paul, 2010..

[xi] Hattie, J. A., Visible Learning: A Synthesis of Over 800 Meta-Analyses Relating to Achievement, Routledge, London in New York, 2008 (glej tudi http://visible-learning.org/, viri so na voljo v kitajščini, nizozemščini, angleščini, francoščini in nemščini).

[xii] Wiliam, D. (2009), An integrative summary of the research literature and implications for a new theory of formative assessment. V Andrade, H. L., in Cizek, G. J. (ur.), Handbook of formative assessment. New York, NY: Taylor & Francis (za več virov o formativnem ocenjevanju glej spletno mesto Dylana Wiliama).

[xiii] Hattie, J.A., 2008.

[xiv] Timperley, H., in Parr, J. (ur.), Weaving Evidence, Inquiry and Standards to Build Better Schools, NZCER Press, Wellington, 2010.

[xv] Kaser, L., & Halbert, J., Leadership Mindsets: Innovation and Learning in the Transformation of Schools, Routledge, New York, 2009.

[xvi] Cobb, P., in Jackson, K., „Towards an Empirically Grounded Theory of Action for Improving the Quality of Mathematics Teaching at Scale“, Mathematics teacher education and development, zvezek 13, št. 1, 2011, str. 6–33.

[xvii] Stufflebeam, D. L., a Coryn, C. L. S., Evaluation Theory, Models, and Applications, Jossey-Bass, San Francisco, 2014.

[xviii] Bryk, A. S., Gomez, L. M., Grunow, A., a LeMahieu, P. G., Learning to Improve: How America’s Schools Can Get Better at Getting Better, Harvard Education Press, Cambridge, MA, 2015.

[xix] Guskey, T. R., in Yoon, K. S., „What Works in Professional Development?“, Phi Delta Kappan, zvezek 90, št. 7, 2009, str. 495–500.

[xx] Evropska komisija, EACEA, Eurydice, Assuring Quality in Education: Policies and approaches to school evaluation in Europe, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2015.

[xxi] Borman, G. D., Hewes, G. M., Overman, L. T., in Brown, S., „Comprehensive School Reform and Achievement: A meta-analysis“, Review of Educational Research, zvezek 73, št. 2, 2003, str. 125–230.