4. Vključenost staršev
Starši in družina imajo najbolj neposreden in trajen vpliv na otrokovo učenje in razvoj. Kot prvi vzgojitelji svojih otrok imajo ključno vlogo na njihovi izobraževalni poti. Navdihujoče domače okolje, ki spodbuja učenje, in vključenost staršev pri šolskih dejavnostih sta ključnega pomena za otrokov kognitivni, socialni in čustveni razvoj. Igranje z otroki ali branje otrokom v zgodnjem otroštvu, pomoč pri domači nalogi ali pogovori o šolskem življenju doma ter udeležba na roditeljskih sestankih in pri drugih šolskih dejavnostih bodo imeli pozitivne in trajne učinke na otrokovo motiviranost za učenje, njegovo pozornost, vedenje in učne dosežke. Tudi pričakovanja staršev glede izobraževanja otrok bodo imela ključno vlogo pri oblikovanju otrokovega učenja. Vzpostavitev partnerstva med družino in šolo ter vključenost staršev kot partnerjev pri učenju od zgodnjega otroštva sta zato bistvenega pomena za izboljšanje razvoja otrok in mladih.
Shutterstock.com
Vendar lahko odnos med šolo, starši in družino predstavlja izziv. Številni starši iz prikrajšanih okolij imajo sicer visoka pričakovanja in želijo najboljše šolanje za otroke, a morda ne bodo sodelovali, saj jim je obstoječi šolski sistem neznan, šolska kultura in njen „jezik“ pa se jim zdita oddaljena. Nekatere demotivira njihova lastna izkušnja z neuspehom v šoli ali pa se ne čutijo sposobne, da bi podpirali svoje otroke. Staršem z migrantskim ozadjem se lahko zdi, da nimajo dovolj jezikovnih spretnosti za komunikacijo s šolo, pomoč svojim otrokom in spremljanje njihovega napredka; odvrne jih lahko občutek oddaljenosti med njihovimi vrednotami in kulturo ter vrednotami in kulturo države gostiteljice, kot jih predstavlja šola. Vključenost staršev lahko ovirajo tudi enostarševstvo ali dolgi delavniki oziroma delovna mesta, ki ne omogočajo prožnega delovnega časa.
Po drugi strani lahko učitelji starše dojemajo kot pasivne, oportunistične ali vsiljive ali pa nimajo dovolj časa in izkušenj, da bi s starši, ki izhajajo iz različnih okolij, komunicirali, jim priskočili na pomoč in z njimi sodelovali. Morda se bojijo, da jim bo vključitev staršev jemala čas in negativno vplivala na njihove učiteljske dolžnosti. V nekaterih primerih komunikacija s starši in njihova vključitev nista ustrezno priznani kot ena od ključnih vlog učiteljev in šol pri spodbujanju uspeha pri izobraževanju. Poleg tega nekateri učitelji ne razumejo dobro razlogov za oddaljitev ali nedejavnost nekaterih staršev, pa tudi vloge staršev v šolah niso dovolj razjasnjene.
Učinkovito partnerstvo med družino in šolo mora temeljiti na vzajemnem spoštovanju ter priznavanju vrednot, prednosti in strokovnega znanja vseh sodelujočih. Starši in družine iz vseh okolij in z različnimi stopnjami izobrazbe se morajo čutiti dobrodošle v šoli, obravnavati pa jih je treba kot vir za šole. Že od zgodnjega otroštva dalje jih je treba priznati in ustrezno podpreti kot soizobraževalce pri učenju njihovih otrok.
Raziskave kažejo, da je multidisciplinarni pristop z vključitvijo staršev, otrok, učiteljev in strokovnjakov ključnega pomena za reševanje vedenjskih težav šolarjev.
Več informacij:
Claveria, J. V., in Alonso, J. G., „Why Romà do not like mainstream schools: Voices of a people without territory“, Harvard Educational Review, zvezek 73, št. 4, 2003, str. 559–590.
Downes, P., Towards a Differentiated, Holistic and Systemic Approach to Parental Involvement in Europe for Early School Leaving Prevention, poročilo za projekt PREVENT programa URBACT, 2014.
Sheridan, S., Hoo Ryoo, J., Garbacz A., Kunz G., in Chumney, F., 2013, „The efficacy of conjoint behavioral consultation on parents and children in the home setting: Results of a randomized controlled trial“, Journal of School Psychology, zvezek 51, str. 717–733.
Pokaži več