3. Podpora učencem
Potrebe učencev morajo biti v središču izobraževanja. Vsi učenci imajo pravico do visokokakovostnega izobraževanja, ustreznega izobraževalnega programa, primernega ocenjevanja ter „enakih“ in priznanih priložnosti za učenje. Šole morajo učencem zagotoviti okolje, v katerem je poskrbljeno za različnost učencev, vključno z različnimi učnimi potrebami, da se čim bolj poveča potencial vseh mladih. Kakovostno izobraževanje mora biti oblikovano po meri učencev, ne pa od njih zahtevati, da se prilagodijo obstoječemu sistemu. S tem se zagotovi, da se vključijo v učni proces in vidijo jasen namen svojega učenja. To sta pomembni spodbudi, da ostanejo v šoli.
Shutterstock.com
Pomembno je, da se morebitne učne težave prepoznajo že v času predšolske vzgoje in varstva ter da se zagotovi ustrezna podpora še pred vstopom otrok v osnovno šolo. Šole morajo biti sposobne hitro prepoznati težave ali znake kognitivne, čustvene in vedenjske nezavzetosti ter biti pripravljene in opremljene, da se odzovejo, ne glede na to, ali se diagnoza postavi v fazi preprečevanja ali pozneje. Vzpostaviti je treba podporni okvir, ki zajema široko paleto različnih ukrepov za različne skupine učencev. Opredelimo lahko tri ravni posredovanja:
- univerzalno podporo – za vse učence,
- ciljno podporo – za skupine učencev s srednjimi stopnjami tveganja ali potreb in
- individualno podporo – intenzivno posredovanje ob kroničnih ali izjemno visokih stopnjah tveganja ali potreb.
Podporni okvir za učence mora biti celovit in obširen ter mora obravnavati vse razsežnosti življenja učenca: izobraževalno, čustveno, zdravstveno itd. Poudarek je treba nameniti vzpostavitvi zaupanja in čustvenih vezi ter motivaciji za izobraževanje. Podpora mora biti vključujoča in previdna glede morebitne stigmatizacije učencev, določenih za učence s tveganjem.
Usmerjeno in individualno posredovanje za učence s tveganjem bo učinkovitejše, če ga bodo izvajale multidisciplinarne skupine (v okviru šol ali s pomočjo zunanjih strokovnjakov v šolah) in če bodo vključeni vsi tisti, ki so v interakciji z učenci, bodisi njihovi družinski člani, sorojenci ali prostovoljci. Individualni podporni načrt v dogovoru z učencem in njegovo družino lahko pripomore k zastavitvi jasnih in dosegljivih ciljev, kar prispeva k obravnavanju težav in spremljanju napredka.
Primer raznolikega (tristopenjskega) podpornega sistema za učence: Finska
Finski osnovnošolski izobraževalni sistem že dolgo temelji na filozofiji vključevanja. Osnovnošolsko izobraževanje je za vse enako. Ni nivojskega pouka, temveč so otroci deležni individualne podpore, da lahko uspešno zaključijo osnovnošolsko izobraževanje. Spremembe nacionalnih osnovnih izobraževalnih programov za predšolsko in osnovnošolsko izobraževanje (2010) vključujejo nov sistematičen način organiziranja podpore. Poudarek je na čim zgodnejši podpori, da bi preprečili pojav in razrast težav.
Podpora za rast, učenje in prisotnost pri pouku je organizirana v treh kategorijah: splošna, intenzivna in posebna podpora.
Vsak ima pravico do splošne podpore, ki je naravni del vsakodnevnega poučevanja in učnega procesa. Intenzivna in posebna podpora temeljita na skrbni oceni multidisciplinarnih skupin in individualnih učnih načrtih za obravnavanje dolgoročnih potreb.
Če splošna podpora ne zadostuje, se izvede individualna ocena in izdela načrt za intenzivno podporo znotraj šolske skupine za dobro počutje učencev. Nato se pripravi učni načrt.
Če intenzivna podpora ne zadostuje, se pripravijo nova in obširnejša pedagoška poročila. Ponudnik izobraževanja zbere informacije pri učiteljih in šolski skupini za dobro počutje. Na podlagi teh informacij ponudnik izobraževanja sprejme uradno odločitev o posebni podpori. Po tej odločitvi se pripravi vključujoč individualni izobraževalni načrt.
Več informacij:
Downes, P., 2011, Multi/Interdisciplinary Teams for Early School Leaving Prevention: Developing a European Strategy Informed by International Evidence and Research, raziskovalni članek NESET.
ECORYS, Preventing early school leaving in Europe: Lessons learned from second chance education, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2014.
Eurydice in Cedefop, Tackling Early Leaving from Education and Training in Europe: Strategies, Policies and Measures, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2014.
Nouwen, W., Clycq, N., Braspenningx, M., in Timmerman, C., Cross-case Analyses of School-based Prevention and Intervention Measures, Project Paper 6, projekt RESl.eu, Centre for Migration and Intercultural Studies, University of Antwerp, 2016.
Dodatno branje:
Dynarski, M., Clarke, L., Cobb, B., Finn, J., Rumberger, R., and Smink, J., Dropout prevention: A practice guide, National Center for Education Evaluation and Regional Assistance, Institute of Education Sciences, U.S. Department of Education, Washington, D.C., 2008.
Lamb, S, Markussen, E, Teese, R, Sandberg, N, Polesel, J (eds.) School Dropout and Completion: International comparative studies in theory and policy, Springer, Dordrecht-Heidelberg-London New York, 2011.
Rumberger, R.W. ‘Why students drop out of school’, in Gary Orfield (Ed.), Dropouts in America: Confronting the graduation rate crisis (pp.131-155), Harvard Education Press, Cambridge, MA, 2004.
Rumberger, R.W., and Lim, S. Why students drop out of school: A review of 25 years of research, California Dropout Research Project, UC Santa Barbara, 2008.